Ko imajo hormoni žur - moč odpuščanja

Za nami je praznik spomina na mrtve. Dnevi se krajšajo, mraz se včasih naseli tudi v naše misli. Med ljudmi, ki so med seboj povezani se lahko zgodi, da nekdo nekaj izreče, kar prizadane srce ... in te besede se potem še dneve vrtijo na zaslonu uma.

 

Zavedati se moramo, da so v osnovi ljudje dobri. Vsak gleda iz svojega zornega kota in iz svoje prspektive. Ne moremo vedeti kaj se vrti v glavi tega človeka; Zavedati se moramo, če nekdo nekaj slabega opazi pri nas, je to njegovo ogledalo. Če pa ta opazka vzbudi reakcijo pri nas, potem pa imamo tudi mi še kaj za počistiti.

 

Zlahka sovražimo, zlahka smo negativni, zlahka najdemo izgovore. Ljubezen, sočutje in odpuščanje zahtevajo veliko srce, izjemen um in neprestano delo na sebi. Ko se nam zgodi nekaj slabega, smo jezni, užaljeni, razočarani. Ljudem zamerimo za njihove besede in dejanja.

 

Odpustite vsem ljudem, ki so vam naredili slabo, ki so vas prizadeli. Naredili so najboljše, kar znajo. Bolje kot to ne znajo in ne zmorejo. Če bi znali bolje, bi delali bolje.

 

Ponavljate si:

»Naj Kristusova ljubezen do ______ (ime človeka, ki vas je prizadel) napolni moje srce.«

Ta stavek si ponavljate toliko časa, da boste občutili olajšanje.

 

Edini obliž, ki resnično pomaga, je odpuščanje

 

Pobrskajte po svoji notranjosti in začnite čez čustvene rane dajati obliže – obliže ljubezni, odpuščanja, sočutja, razumevanja. Nihče vas ni prizadel namerno.

 

Odpustite jim – tudi oni so bili otroci, ki so jih starši vzgajali po najboljših močeh. Otrok do sedmega leta starosti sprejme programe, ki jih ljudje, ki ga vzgajajo, prenesejo nanj. Mogoče so vaši starši, partner ali sodelavci živeli v pomanjkanju ljubezni, mogoče so bili pogosto kaznovani? Kako bo človek, ki ni okusil ljubezni, delil ljubezen naprej? Česar nimaš, ne moreš dati.

 

Zato odpustite najprej staršem – hvaležni bodite za dar življenja, hvaležni za prvo leto starosti, ker si sami niste mogli obrisati niti riti. Nihče izmed nas ne bi mogel preživeti sam. In to je zadosten razlog za globoko hvaležnost ljudem, ki so skrbeli za nas v prvem letu starosti. Povejte svojim staršem, da jih imate radi. Napišite jim pismo in jim sporočite, da ste jim hvaležni. Napišite jim, da jim oproščate za vse konflikte, ki so se nabrali; ker razumete in veste, da so se trudili po svojih najboljših močeh. Napišite jim, da jih imate radi.

Če niso več z vami, jim vseeno lahko poveste, da ste hvaležni. Ljubezen ne umre. Ljubezen je večno čustvo, ki ga lahko občutijo tudi duše umrlih.

Nato odpustite družini in bližnjim ljudem.

Zavedajte se – če je nekdo zloben do vas (zaradi vaše zunanjosti, zaradi vašega dela, zaradi vaših domačih, zaradi vašega razmišljanja …), ima ta človek težave sam s seboj. Če pa vas opazka zaboli, pomeni, da je pritisnil na čustveno rano, ki je odprta. V tem primeru imate težavo tudi vi. Ljudje okoli nas so naši učitelji, so naši osebni čustveni trenerji. Vprašajte se: »Kaj se moram naučiti? Kaj občutim? Kaj je moja življenjska šola?«

Če si v mislih znova in znova predvajate film, kako vas je nekdo prizadel, kako vas je ranil, kaj vam je rekel, kaj vam je storil, si praskate dušo, s tem pa se rane znova odprejo in spet krvavijo. Tega se duša ni prišla naučit. Duša se je prišla naučit odpuščanja in ljubezni. Ko boste na ljubeč način znali poskrbeti za sebe, se bo zgodilo to, kar se mora zgoditi.

 

Pri svojem delu imam veliko opraviti z ljudmi. In vsak človek ima svojo zgodbo. Ko poslušam te zgodbe, lahko potegnem preprosto vzporednico – če se na lep način ne znaš postaviti zase, ti življenje da klofuto. In če to ni dovolj, te postavi na rob, porine čez rob in takrat moraš ukrepati. Pa ne z napadom – ukrepati z ljubeznijo do sebe. Kot pravi prijateljica Mima: »Po zmagi nad rakom sem postala mali egoist. Sedaj poskrbim za sebe, delam to, v čemer uživam, polna sem zanosa in navdušenja. Imam mir v svojem srcu.«

 

Priporočam vam, da preberete knjigo Jamesa Redfielda Celestinska prerokba. Šesto spoznanje govori o čiščenju  preteklosti:

Zasliševalci ustvarjajo zadržane ljudi. Zastraševalci ustvarjajo dramo »ubogega mene« ali pa še enega zastraševalca. Tem dramam nadzora ni videti konca. Ponavadi jih prepoznamo pri drugih ljudeh, zase pa mislimo, da jih nimamo. Nujno je, da iluzijo presežemo, sicer ne moremo naprej. Skoraj vsi smo za nekaj časa obtičali v kaki drami, zato se moramo odmakniti in se opazovati, dokler je ne prepoznamo.

Svoje življenje si je treba ogledati kot dolgo zgodbo. Preleteti je treba vse ključne dogodke v življenju od rojstva do sedanjega trenutka. Morate prepoznati in razumeti smisel vseh dogodkov. Odgovorite si: »Zakaj sem se rodil prav mojim staršem, prav v mojo družino? Kakšen namen se skriva za tem? Kaj je bil smisel vsega, kar se mi je v njej dogajalo? Tisto, kar bi želeli spremeniti pri svojih starših, je del tistega, za kar se sam prizadevaš.«

Brž, ko odkrijemo resnico in višji pomen svojega življenja, nam je jasno, kdo v resnici smo, pojasni nam pot, po kateri hodimo, in pojasni nam naše ravnanje.

 

Več o tej temi najdete v knjigi Ko imajo Hormoni Žur