Čustva pritiskajo na naše energijsko polje.


Lahko se zgodi, da negativna čustva tako zelo oslabijo delovanje organa, da se razvije bolezen in je potrebna operacija. Tudi, ko kirurg odstrani organ, energijski del blokade ostaja. Energija jeze je še vedno na predelu žolča in energija sovraštva je še vedno na področju jeter. Ta čustva še vedno zastrupljajo naše telo… in kako pogosto slišim: »Bil-a sem na operaciji. Imel-a sem raka. Nekaj časa je bilo bolje, potem pa se je rak razširil.« Seveda se je razširil, ker čustva, ki povzročajo bolezen obstajajo na energijskem nivoju.

 



 


Žalost posrka vse barve iz življenja. Ko v človekovi duši zavladata tema in malodušje, potem tam ni prostora za radost, potem tam mi prostora za veselje. V duši ni prostora za čudenje nad življenjem. Ostanejo obtoževanje, obžalovanje in trpinčenje. Opravljate dnevne obveznosti, ker jih morate – kuhate, ker morate, v službo hodite, ker morate.


Pomislite - še okus hrane je drugačen, kadar kuhate z dobro voljo in radostjo. To je skrivna sestavina dobrega obroka, to je skrivna začimba – pa ne samo obroka, pač pa življenja! Radost daje okus obroku in radost daje zanos življenju.


Slovenska beseda ob-up točno ponazarja, da ko je človek obupan, nima več upanja; ko ni upanja, ni videti, da bo kdaj bolje, nemogoče je videti drobno lučko na koncu tunela; vse, kar človek, ki je obupan vidi, je tema; tema, ki traja in traja. Ta tema je v človekovi duši in ni ji videti konca.

Zato če ste čisto na tleh, če še ne vidite svetlobe na koncu tunela, začnite verjeti v svetlobo. Nobena noč ne traja večno, nobena zima ne traja celo leto in vsaka nevihta se slej ko prej izlije. Narava nas uči, da za vsakim dežjem posije sonce; za vsako nočjo prideta jutro in nov dan; za še tako dolgo zimo pride pomlad.


Karte Prehod v novo dobo - Zaupanje

Zaupam vase in v življenje. Podpirajo me vsa svetlobna bitja.

Ta trenutek sem na točno pravi poti. Popolnoma nič me ne more raniti, poškodovati ali prizadeti. Moja duša je večna. Ovire so le izkušnje, ki jih potrebujem na svoji poti. Ustvarjena sem po božanski podobi in sem popolna. Sem v sožitju in povezana s celotnim stvarstvom. Bolj, kot zaupam v svoje božanske sposobnosti, večja je moja moč.


Tudi prekomerna teža kaže na obup - to je odraz misli: »Vdal/a sem se v svojo usodo. Ne morem je kontrolirati. Nimam niti toliko nadzora, da bi nadzoroval/a, kaj pristane v mojih ustih.«

Prekomerna teža in uživanje hrane, ki packa telo, je delanje tihega samomora. Nimam toliko poguma (»jajc«), da bi ga naredil/a na enkrat, delam ga počasi. Tudi vse nezdrave razvade, kot je kajenje, alkoholizem – vse to, kar mi počasi ubija um, je delanje počasnega samomora … »Ni mi mar zame, saj je vseeno.«


Vem, da je življenje težko in včasih se pohecam, da imamo ljudje svobodno voljo – lahko se usedemo v cvetlični lonček in svoje življenje zalivamo z alkoholom. Obtičimo. Iz svojega življenja ne naredimo nič, nič ne dodamo svetu – samo čakamo na odrešenje. Ampak to ni življenje! Mi nismo rastline!


Življenje je tako lepo – samo videti moramo lepoto! Snemite črna očala in si nadenite očala, ki vidijo radost življenja, ki vidijo lepoto življenja in narave … Narava je še kako živa! Prekipeva od življenja! Tudi če je zima in imate občutek, da je vse zmrznilo, veste, da se globoko v zemlji generira nova energija, ki bo vzcvetela v vsej svoji lepoti. Kaj pa, če ljudje prav tako potrebujemo obdobja zime, hlada in ledu, da zgeneriramo svojo moč, da zasijemo v vsej svoji novi podobi? Lahko se odločimo za temo in ostanemo tam – jezni, zagrenjeni; lahko pa se odločimo za ljubezen. S svojimi izkušnjami bomo mogoče lahko komu podali roko, ko bo na tleh in ne bo več mogel …

 

Najprej si oprostite za to, da enostavno kdaj ne zmorete. Ste opazili, kako se jutranje navdušenje ptic nekje sredi julija poleže? V februarju, ko se še niti ne prebudi pomlad, se ženijo, vsako jutro prepevajo od navdušenja nad življenjem. Potem gradijo gnezda in nato samička vali jajčka. Še vedno žvrgolijo. Tudi, ko so mladički majhni, še vedno žvrgolijo, potem pa nekje julija potihnejo. Navsezgodaj se ne sliši več njihove radosti – preveč so zaposlene s skrbjo za potomce. Zato, oprostite si, če ste preutrujeni in ne zmorete ta trenutek. Otroci bodo zrasli – še prehitro – verjemite mi! Ste pa odgovorni za to, kako razporedite čas in s tem dajete otrokom zgled: se pritožujete in kritizirate ali pa z ljubeznijo delate za blagor svoje družine?


Več o podzavesti najdete v knjigi Ko ima življenje žur