»Nočem oprostiti« je rekla. »To si bom zapomnila! Zamerim do groba!«
»Odpusti,« jo je zaprosil angel. »Odpusti, tako ti bo lažje.«
»Nikdar!« S srdom je stiskala ustnice. »Tega se ne da odpustiti! Nikdar!«
»Hočeš kazen za to?«
»Ne vem, katera kazen bi bila dovolj velika.«
»Vsakdo mora plačati za svoje odločitve. Prej ali slej, vsi ...« je tiho rekel angel. »To je neizogibno.«
»Vem.«
»Oprosti! Znebi se bolečine. Sedaj si daleč od tistih, ki so te ranili.«
»Ne. Ne morem. Ne želim. Za njih ni odpuščanja.«
»V redu, to je tvoja odločitev,« je vzdihnil angel. »Kje nameravaš shraniti svojo bolečino?«
»Tukaj in tukaj,« dotaknila se je svojega srca in glave.
»Prosim bodi previdna,« je je prosil angel. »Strup zamere je zelo nevaren. Lahko ti ustvari kamen in te potegne na dno. Lahko ti zaneti plamen besa, ki požge vse živo.«
"To so grenki spomini in sedaj občutim bes,« ga je prekinila. »Naj trpijo za svoja dejanja. Zaslužili so si kazen!«
In bolečina se je naselila tam, kamor je rekla – v glavo in v srce.
Bila je mlada in zdrava, zgradila si je svoje življenje, njena kri je tekla po žilah in pljuča so vdihavala zrak svobode. Poročila se je, rodila otroke, pridobila prijatelje. Včasih je bila seveda na njih jezena, vendar je večinoma odpuščala. Včasih je bila na njih jezna in do njih prepirljiva, vendar so tudi njej odpuščali. Vsega je bilo… in trudila se je, da na bi razmišljala o svoji bolečini davno v življenju.
Minilo je mnogo let preden je ponovno slišala čudno besedo "oprosti".
»Moj mož me je prevaral. Z otroki imam konstantne konflikte. Denar me nima radi. Kaj naj storim?« je vprašala starejšega psihologa.
Pozorno je je poslušal, veliko razlagal, iz neznanega razloga jo je nenehno prosil, da govori o svojem otroštvu. To jo je jezilo in spreminjala je tok pogovora na sedanje življenje, vendar jo je on spet in spet vračal v otroštvo. Bil je moder mož in sprehajal se je po temnih ulicah njenega spomina -poskušal jih je osvetliti, da bi na svetlobo vrgel staro zamero. Ni je želela spustiti, zato je nasprotovala. Ampak on je videl vzrok njenih težav.
"Morate se prečistiti,« je menil. »Vaša rane so se razlile. Na njo so se nalepile kasnejše bolečnine, kot usedline na koralah, ki so se spremenile v ogromen koralni greben. Ta greben je postal ovira za pretok življenjske energije. Zato imate težave v osebnem življenju in zaradi tega je slabo vaše finančno stanje. Na robovih so ostre britvice, ki so poškodovale vašo nežno dušo. Znotraj grebenov so tudi drobni strupeni vrelci, različna čustva, tista, ki zastrupljajo vašo kri in porabljajo vso življenjsko energijo in to privablja nove in nove slabe dogodke."
»Ja, čutim to,« je pokimala. »Od časa do časa sem živčna, včasih sem celo depresivna, včasih se želim ubiti... V redu, potrebujem čiščenje. In kaj naj naredim?«
»Oprostite za prvo, največjo bolečino,« ji je svetoval psiholog. »Tako boste odstranili temelj in greben bo razpadel.«
»Nikakor!« je vzkliknila. »Tega kar so mi naredili, ne bom nikdar odpustila! Vso pravico imam biti ranjena!«
»Želite držati zamero ali želite biti srečni?« jo je vprašal psiholog. Ženska ni odgovorila. Vstala je in odšla, s seboj pa odnesla svoj koralni greben bolečine.
Minilo je nekaj let. Ženska je ponovno čakala na sprejem, tokrat pri zdravniku. Zdravnik je gledal izvide, bral analize, se namrščil, se prijel za brado…
»Gospod zdravnik, zakaj molčite?« je bila nestrpna.
»Imate sorodnike?« jo je vprašal.
»Straši so umrli, z možem sva se ločila, imam pa otroke in vnuke. Zakaj sprašujete po mojih sorodnikih?«
»Veste, imate tumor. Poglejte – tukaj,« Zdravnik je pokazal na sliko njene glave, kjer je bil dobro viden tumor.
»Glede na analizo, tumor ni v redu. Našli smo odgovor zakaj imate konstantne glavobole, nespečnost ter hitro utrujenost. Najhujše je, da je tumor nagnjen k hitri rasti. Postaja vedno večji in to je slabo.«
»In kaj sedaj? Ali moram takoj na operacijo?« je z grozo vprašala.
»Ne,« je odgovoril zdravnik. »Tukaj so vaš izvidi EKG iz lanskega leta. Imate zelo šibko srce. Zdi se, kot da imate kup težav, ki se samo kopičijo. Prešibki ste, da bi prenesli operacijo. Najprej je potrebno okrepiti srce in potem ...«
Stavka ni zaključil in ženska je spoznala, da "potem" morda nikoli ne bo prišel. Če gre na operacijo, srce ne bo zdržalo, in tumor bo zrasel…
»Mimogrede, analiza krvi tudi ni dobra. Hemoglobin je nizek, visoki levkociti ... predpisal bom zdravila,« je dejal zdravnik. Morate sodelovati. Telo morate okrepiti, da bo pripravljeno na operacijo.«
»Kako?«
»Pozitivna čustva, topli odnosi, komunikacija s sorodniki. Zaljubite se v življenje! Prelistajte album s slikami, spomnite se srečnega otroštva.«
Ženska se je kislo nasmehnila.
»Poskusite odpustiti vsem, še posebej staršem,« je nepričakovano svetoval zdravnik. »Zelo dobro je za dušo. V moji praksi sem videl nešteto primerov, ko je odpuščanje povzročilo čudeže.«
»Res?« je ironično vprašala.
»Predstavljajte si. V medicini obstaja veliko pomožnih instrumentov. Kakovostna oskrba, kot je skrb za pacienta… Vendar pa je lahko odpuščanje prav tako zdravilo in je brezplačno in brez recepta.«
Odpusti. Smrt. Oprostiti ali umreti? Umreti, toda ne odpustiti? Ko gre za izbiro vprašanja življenja ali smrti, se morate samo odločiti, na katero stran greste.
Glavobol. Bolečina v srcu. "Kje boš obdržala svoje zamere?" Tukaj in tukaj. Zdaj sta bolečina in bolezen točno tam. Čustvena bolečnina se je tako razrasla, da se je začela širiti po telesu. Tako se je razširila, da se je odločila, da ona postane gospodarica telesa. Ne zaveda pa se, da telo ne bo zdržalo, telo bo umrlo.
Spomnila se je svojih glavnih storilcev čustvenih ran iz otroštva. Oče in mati. Ves čas sta delala ali pa sta se prepirala. Nista je imela rada tako, kot si je ona želela. Nič ni pomagalo, nobena petica, nobeno priznanje, niti ni pomagalo izpolnjevanje njunih zahtev, noben protest in nobena prošnja. Potem sta se ločila in vsak od njiju si je ustvaril novo družino, kjer zanjo ni bilo prostora. Pri šestnajstih letih so jo poslali v tehnično šolo, v drugo mesto, ji predali vozovnico, kovček z njenimi stvarmi ter tri tisoč rubljev za začetek... to je vse - od tega trenutka je postala samostojna. Odločila se je "ne bom odpustila." To bolečino je nosila v sebi celo življenje, prisegala si je, da tega ne bo odpustila, pa če od tega umre… in sedaj je videti, da se ji točno to dogaja.
Ima otroke in vnuke in vdovca Sergeja Stepanoviča iz službe, ki si ni želel, da umre.
»No, to je res – premlada sem, da bi umrla. Moram odpustiti,« se je odločila, »moram vsaj poskusiti.«
»Starša, odpuščam vama za vse,« je negotovo rekla. Besede so zvenele plehko in neprepričljivo. Nato je vzela papir in svinčnik in napisala: Draga starša! Draga starša! Nisem več jezen. Vse vama odpuščam.
Njena usta so bila polna grenkobe, srce jo je zabolelo, glava je bila še bolj obtežena. Ampak ona je še bolj odločno prijela pisalo in napisala: »Odpuščam vama, odpuščam vama." Ni bilo olajšanja, samo bolečina je narasla.
»Ne tako,« je zašepetal angel. »Reka vedno teče v eno smer. Ona dva sta starejša, ti si mlajša. Ona dva sta bila prva, ti si druga. Nisi ti njiju rodila, temveč sta ona dva tebe. Ona dva sta dale tebi priložnost, da prideš na svet. Bodi jima hvaležna za to.«
»Hvaležna sem jima," je rekla ženska. »In resnično jima želim odpustiti.«
»Otroci nimajo pravice soditi svojim staršem. Staršem se ne oprošča – starše se prosi za blagoslov.«
»Kaj?« je vprašala. »Ali sem jaz njima kaj slabega naredila?«
»Naredila si nekaj slabega zase. Zakaj si v sebi pestovala to bolečino? Zakaj imaš glavobole? Kakšen kamen nosiš v svojih prsih? Kaj zastruplja tvojo kri? Zakaj tvoje življenje ne teče po obilni reki, ampak teče po mrtvih rokavih in šibkem toku? Ali želiš imeti prav ali želiš biti zdrava?«
»Je vse to zaradi jeze na starše? Je mogoče, da je ta zamera tako uničujoča?«
»Opozoril sem te,« jo je spomnil angel. »Angeli vedno opozarjamo: ne kopičite, ne nosite, ne zastrupljajte se z užaljenostjo. Žalost zarjavi, zasmradi in zastrupi vse okoli sebe. Mi opozarjamo! Če se človek odloči za pestovanje bolečine, se nimamo pravice vmešavati. In ko si zaželi odpustiti, takrat mu smemo pomagati.«
»Lahko še vedno zdrobim ta koralni greben? Ali je prepozno?«
»Nikoli ni prepozno, da bi poskusila,« je mehko rekel angel.
»Ampak moja starša sta že dolgo mrtva. Sedaj nimam nikogar, ki bi ga lahko prosila odpuščanja in kako naj to sploh storim?«
»Moli. Slišala te bosta. Če pa te ne bosta slišala, to ne delaš zaradi njiju, to delaš za sebe.
»Draga starša,« je začela. »Oprostita mi, prosim vaju, če kaj ni bilo v redu…in ja… za vse mi oprostita.«
Nekaj časa je govorila, potem je obmolknila. Začela se je opazovati. Nobene spremembe. Srce jo boli, boli jo glava, nič ni drugače, nič drugače ne čuti – vse je tako, kot je vedno.
»Sama sebi ne verjamem,« si je priznala. »Minilo je toliko let…«
»Poskusi drugače,« ji je svetoval angel. »Spet postani otrok.«
»Kako?«
»Poklekni na kolena in obrni se nanju kot v otroštvu: mama, oče.«
Ženska je oklevala, nato pa se je spustila na kolena. Sklenila je roki, pogledala v nebo in rekla: »Mama. Oče.« In za tem še enkrat: »Mama. Oče…« Oči so se ji zameglile in začele so se ji polniti s solzami. »Mama, oče… to sem jaz…vajina hčerka…oprostita mi…oprostita mi…« Njeno grlo je drgetalo od bolečine. Solze so se ji vlile v potokih…In ona je ponavljala: »Oprostita mi. Prosim, oprostita mi. Nisem imela pravice, da vaju sodim. Mama, oče…«
Kar nekaj časa je minilo, da so potoki solza usahnili. Izmučena se je usedla na tla…naslanjala se je na kavč.
»Kako si?« jo je vprašal angel.
»Ne vem. Ne razumem. Počutim se prazna,« je odgovorila.
»To ponavljaj vsak dan štirideset dni,« ji je svetoval angel. »Vzemi to kot zdravilno kuro, kot na primer homeopatijo…ali če želiš, namesto homeopatije.
»V redu. Prav. Štirideset dni.«
Click Here
V prsih se je nekaj premaknilo, preplavil jo je topel občutek. Mogoče je bil to drobec koralnega grebena. Prvič po dolgem času, je bila bolje in glava je ni več bolela.
Autor: Irina Konstantinova Seminova - Bajke Eljfike
Izirnik:
http://www.elfikarussian.ru/ya-ne-proshhu-skazka-ot-ehlfiki/
Vir: Beba Muratović - bebamur.com
